Z punco sva že nekaj časa načrtovala, oziroma sva se bolj pogovarjala o tem, da bi začela z svojo družino. Seveda pa je to ogromen korak v življenju, tako da se nisva o temu odločila kar iz enega na drug dan. To je bilo nekaj, kar je rabilo svoj čas. S tem ko so minevali tedni, pa sva o tem razmišljala čedalje bolj redno in sva se nato tako tudi odločila.
Tedaj pa je prišla tista nosečnost. Obdobje 9ih mesecev, ki so bili na trenutke kar težki. Sicer si ne morem niti malo predstavljati, kako je bilo to za mojo punco, vendar pa sem tudi sam lahko k temu malo pripomogel. Prvih nekaj mesecev pa je bilo najbolj napornih. Tista slabost, utrujenost, nihanje razpoloženja in tako dalje. Vse to je punca precej pogosto čutila, tako da sem se moral kar potruditi, da sem ji lahko pomagal. Velikokrat pa pač nisem vedel, kaj narediti. Na srečo pa sva ugotovila, da je komunikacija za nosečnost zelo pomembna, ter sva se kar nekako naučila komunicirati drug z drugim, ter sva postala zelo dober tim.
Ko pa je bilo nekaj mesecev že mimo, pa so se začela tista načrtovanja. Potrebno je bilo iti na prvi ultrazvok, začela sva malo razmišljati, kakšno bo to novo življenje, ko bova imela svojo družino. Sam sem začel tudi urejati sobo, kjer bo otrok spal. Seveda pa sem moral še malo paziti, saj nisem vedel spola, tako da sem moral postaviti in urediti več ali manj samo tiste univerzalne reči.
Po devetih mesecih, pa se je nosečnost končno končala, ter je na svet prišel moj prvi sin. To pa je res nekaj neopisljivega. Tisti občutki, ko zagledaš novorojenčka, ki je tvoj, so neopisljivi. Čeprav je bila nosečnost težka, tako zame kot tudi seveda za mojo punco, ki je imela še trikrat hujše situacije, pa sem danes zelo vesel, saj se je najina družina s tem začela. …