Bila sem vzgojiteljica, sedaj pa sem v penzionu. Ker je to moje profesionalno delo, nudim varstvo otrok na domu, da si prislužim še malo k pokojnini. Na srečo mi zdravje služi in rada imam otroke.
V lansekm letu sem tako pomagala pet mladim družinam, kjer so starši imeli veliko službenih obveznosti in po dva majhna otroka za vrtec. Pogosto so bili tudi prehlajeni in niso dobili bolniške. Takrat sem jim pomagala in jim nudila varstvo otrok na domu. Vse smo se prej dogovorili, pokazali so mi njihovo hrano, navade, hobije tako da je bil prehod čim lažji. V času epidemije pa je sploh bilo veliko dela, ker niso vsi starši imeli možnosti delati od doma. Otroci pa so morali biti doma. Takrat smo se organizirali v skupine in smo imeli po več otrok naenkrat skupaj iz iste soseske. Ker je bilo tudi nekaj prvošolčkev, smo jim pomagali tudi delo na računalniku in opravljanje domačih nalog. Najraje sem imela sprehode v naravi. Takrat smo se z malčki pogovarjali o vsakem drevesu posebej in pogledali vsako rastlino. Uživali smo v svežem zraku, ne glede na vreme. Tudi luže so bile lahko velika zabava.
Fantje so sicer imeli raje športne aktivnosti, punce pa so se raje igrale razne igre. Sedaj, ko ni več epidemije imam varstvo otrok pri dveh mladih parih. Ker imajo izmensko delo, se nekako dopolnjujemo glede na to ali delajo popoldan ali dopoldan. V dopoldanskem času je v našem kraju organiziran vrtec, popoldan po 17.00 uri pa ne. Veliko strašev ima tudi popoldansko službo, ki traja do 20.00. Če nimajo starih staršev blizu potem, nujno rabijo varstvo otrok ali na domu ali v mojem stanovanju. Da je otrokom čim lažje, se običajno dogovorimo, da se varstvo otrok vrši v njihovem znanem okolju. Predvsem je to pomembno za mlajše od dveh let, ki lahko doživijo tudi stres ob spremembi osebe ali okolja.…