Ko človek pride v srednja leta, se včasih začne spraševati, zakaj živi in kaj je ta njegova strast. Tudi sam sem prišel v to obdobje, ko sem se hotel malo umiriti. Leta in leta sem samo delal in bilo je stresno. Čutil sem, da se to pozna na mojem zdravju in vedel sem, da moram odreagirati. Ko sem premišljeval, kaj me osrečuje, sem se spomnil na jahanje konjev v mladosti. Prav spomnim se, kako sem kot najstnik bil nesrečen skoraj ves čas, samo takrat ne, ko me je mama peljala na jahanje. Ker smo v našem kraju imeli konjušnico in si lahko jahal, sem se odločil, da grem pogledat.
Jahanje konjev me je ponovno osrečilo
Tako sem si najprej malo pogledal naokoli, potem pa sem vprašal kako je glede jahanja. Povedali so mi, da se moram naročiti in to je to. Čisto preprosto tudi če nimaš izkušenj. Tako sem se naročil na uro jahanja. Seveda ne bom rekel, da me ni bilo strah. Malo me je bilo strah, ker je minilo že kar nekaj let odkar sem jahal. Tako sem prvo uro bil čisto tiho in upal, da ne padem. Seved pa sem se tudi spomnil, kako poteka jahanje konjev. Presenečen sem bil, koliko stvari sem si zapolnil. To mi je dalo tisti dodatni pogum, da sem čez nekaj časa izgubil strah.
Danes sem v srednjih letih in jahanje konjev me ponovno osrečuje, tako kot me je v mladosti. Danes sem že tako povezan z konjušnico, da večkrat priskočim na pomoč. Tako sem vedno oblj prisoten in to je en del mojega življenja. Srečen sem, da sem se spomnil, kako me je v mladosti jahanje konjev osrečilo, ker drugače ne bi bil danes tukaj in seveda hvaležen mami, da me je takrat na jahanje konjev vozila in si vzela čas zame. …